Oralna kirurgija oz. kirurgija ustne votline

Oralna kirurgija je veja maksilofacialne kirurgije, ki se ukvarja izključno s kirurgijo mehkih in trdih tkiv v ustih. Spodaj opisujemo le najpogostejše posege iz širokega spektra oralnokirurških operacij. Veliko večino oralnokirurških posegov je možno opraviti v lokalni anesteziji.

Kirurška ekstrakcija oziroma Izkles zoba ali zobne korenine

V večini primerov lahko zob, ki ga je potrebno odstraniti, enostavno izpuli zobozdravnik. Včasih pa je zob neizrasel, delno izrasel ali vkleščen pod sosednje zobe. V teh primerih enostavna izpulitev (ekstrakcija) ni možna. Podobno je nemogoče enostavno odstraniti zaostalo zobno korenino. V teh primerih zobozdravnik pacienta napoti h kirurgu na izkles oziroma kirurško ekstrakcijo.

Pred samo kirurško ekstrakcijo je potrebna temeljita diagnostika, tako klinična kot slikovna. Rentgensko slikanje je obvezno, saj moramo preučiti obliko, razvejanost in položaj korenin ter njihov odnos do pomembnih struktur - mandibularnega kanala v spodnji čeljusti in maksilarnega sinusa v zgornji čeljusti. Največkrat je dovolj klasična, dvodimenzionalna rtg diagnostika (lokalni rtg posnetki ali ortopantomogram), pri bolj kompleksnih primerih pa uporabimo tridimenzionalno rtg diagnostiko (CBCT).

Pri kirurški ekstrakciji kirurg prereže in odmakne dlesen. Nato s posebnim vrtalnikom nežno in natančno odstrani dovolj kostnine, da zob/korenino sprosti in nato odstrani. V primerih vkleščenih modrostnikov je pogosto potrebno tudi razrezati zob na več kosov in jih odstraniti vsakega posebej, saj se na ta način izognemo odstranitvi preveč kostnine, poškodbi sosednjega zoba in poškodbi živca v mandibularnem kanalu. Rano nato zašije.

Apikotomija oziroma odstranitev vrška zobne korenine

Zob postane avitalen ("mrtev"), če mu zaradi različnih vzrokov odmre pulpa (karies, poškodba...). Pacient se tega pogosto niti ne zaveda, saj so simptomi lahko zelo diskretni in občasni - kratkotrajna obdobja nejasnih bolečin v kosti nad zobom. Nekrotična zobna pulpa povzroči nastanek kroničnega vnetja v kosti ob vršku korenine, kar imenujemo kronični periapikalni parodontitis ali periapikalni granulom. Granulom lahko z leti napreduje tudi v radikularno cisto.

Manjše granulome je možno pozdraviti endodontsko, t.j. s čiščenjem koreninskega kanala, odstranitvijo nekrotične zobne pulpe in polnitvijo kanala. Če tovrstno zdravljenje ni uspešno, želimo pa zob ohraniti, je potrebno narediti apikotomijo.

Pri apikotomiji odstranimo granulom skupaj z vrškom korenine zoba. Dlesen prerežemo in odmaknemo, da pridemo do kostnine ob obolelem koreninskem vršku. Iz kostnine odstranimo vse vneto, granulacijsko tkivo (granulom) ter odrežemo oboleli del vrška korenine. Če se izkaže, da polnitev v kanalu zoba ni tesna, lahko kanal še dodatno napolnimo in tako zatesnimo (t.i. rerogradna polnitev). Dlesen zašijemo.

Odstranitev kostne ciste

Cist v čeljustnih kosteh je več vrst, najpogostejše so vnetne, oz. radikularne ciste, ki nastanejo iz nezdravljenega granuloma na vršku korenine avitalnega zoba. Redkejše so folikularne, ki nastanejo iz folikla neizraslega zoba. Ti dve vrsti cist nimata tendence ponavljanja. Nekoliko bolj neugodna je keratocista, ki je razvojna cista in nastane iz zobnega zametka - ta vrsta cist je bolj agresivna in jo je potrebno zelo temeljito odstraniti ter kasneje pacienta slediti, saj ima tendenco ponavljanja. Redkeje so cistične spremembe v kosteh neodontogenega vzroka (niso v povezavi z zobmi), ali pa se pojavijo v sklopu benignih ali malignih tumorjev.

Večino cist je potrebno izluščiti iz kosti in nato pustiti, da v roku nekaj mesecev kostnina zapolni defekt. Pri radikularnih cistah je potrebno še istočasno odstraniti ali zdraviti vzročni avitalni zob (endodontija in apikotomija), pri folikularnih cistah pa odstraniti vzročni neizrasli zob.

Razen v primerih povsem očitnih majhnih radikularnih cist je odstranjeno cisto nujno poslati na histološki pregled, ki nam poda natančno diagnozo.

Fenestracija neizraslega zoba

Pri fenestraciji razgalimo krono neizraslega zoba (najpogosteje impaktiranih zgornjih trojk), da lahko nanjo nalepimo breket in nato ortodont zob izvleče v pravilni položaj. Pri t.i. odprti fenestraciji ostane krona impaktiranega zoba po posegu razgaljena, pri t.i. zaprti fenestraciji pa po kostni sprostitvi krone in prilepljenju breketa krono znova pokrijemo s prej privzdignjeno sluznico.

Na fenestracijo vas bo napotil ortodont, če bo presodil, da bo zob lahko izvlekel na pravo mesto - skratka, da je lega zoba dovolj ugodna in da je vrzel med sosednjimi zobmi dovolj široka. Za fenestracije so primerni predvsem adolescenti in mladi odrasli – kasneje postane kostnina pretrda in onemogoča učinkovite ortodontske premike, zato je takšne neizrasle zobe pogosto bolje odstraniti.

Osteoplastika oziroma preoblikovanje kostnine

Pogosto se zgodi, da postanejo delno resorbirani alveolarni grebeni ozki in ostri, kar je moteče pri nošnji totalne stnemne proteze. Redkeje ostane po ekstrakciji zoba pod sluznico moteč kostni trn. V teh primerih se naredi osteoplastika, pri kateri kirurg kost razgali in jo nato s posebnimi brusilniki zagladi. Poseg se pogosto izvede v sklopu predprotečne in implantološke kirurgije.

Frenulotomija

Pod pojmom frenulotomija ločimo dva posega: zgornjo in spodnjo frenulotomijo.

Pri zgornji frenulotomiji odstranimo zgornjeustnično vez, ki se v srednji liniji narašča na vrh alveolarnega grebena med obema enkama, ki sta preveč razmaknjeni. Zgornji frenulum (t.i. frenulum tectolabiale) je pogosto znak, da je med obema enkama premočan kostni greben, ki razmika zobni korenini in povzroča neestetsko vrzel med kronama. V teh primerih moramo ob frenulotomiji tudi pobrusiti ta greben, da omogočimo spontano ali ortodontsko vodeno zapiranje vrzeli.

Pri spodnji frenulotomiji pa odstranimo oziroma prerežemo prekratko jezično vez (frenulum), ki na spodnji strani jezik premočno fiksira na podlago in moti njegovo gibljivost.

Odstranitve sprememb na sluznicah

Spremembe na sluznicah, ki so moteče ali sumljive, je potrebno odstraniti in v primeru suma, da bi lahko bile nevarne, poslati na histološki pregled.

Strokovna literatura

Zbornik 15. seminarja ZMOKS 2013

Lokalni dejavniki tveganja za krvavitev ter tehnike hemostaze pri oralno-kirurških posegih

Nenadna intraoperacijska krvavitev je nedvomno najbolj dramatičen izmed vseh intraoperacijskih zapletov. Do tedaj suho in pregledno operacijsko polje nenadoma zalije kri, ki se začne hitro razlivati tudi preko meja operacijskega polja, pri oralno-kirurških posegih začne zatekati v žrelo in pacient se prične daviti in kašljati.

Tudi pooperacijska krvavitev je lahko skrajno neprijetna, še posebej, če je pacient že doma in začne iz zašite rane ali iz ekstrakcijske rane nenadoma teči kri. Nenapisano, a vendar še kako resnično pravilo je, da se takšni pacienti najpogosteje vrnejo ponoči.

Ker v tem prispevku obravnavamo le lokalne dejavnike tveganja, je napisan s predpostavko, da pacient nima motenj strjevanja krvi in da ne jemlje zdravil, ki motijo agregacijo trombocitov ali koagulacijo.


Preberi celoten članek
Zbornik 12. seminarja ZMOKS 2010

Tehnike kirurških ekstrakcij

PZ razvojem implantološke nadomestitve manjkajočih zob so se spremenile tudi tehnike ekstrakcij, tako navadnih kot tudi kirurških. Bolj kot kdajkoli prej je v ospredju poskus ohranitve višine in širine alveolarnega grebena. Pri obeh vrstah ekstrakcij se zato prej odločamo za različne vrste separacij zoba, da bi bila poškodba alveolarne kosti čim manjša. Poleg tega želimo, da ostane poseg pacientu v čim manj neprijetnem spominu, kar zahteva primerno pripravo pacienta, ustrezno aplikacijo lokalne anestezije in po potrebi sedacijo, kakor tudi zadostno poekstrakcijsko analgezijo.


Preberi celoten članek
Zbornik 8. seminarja ZMOKS 2006

Vloga mukogingivalne kirurgije v celostni ortodontski obravnavi

Mukogingivalna kirurgija obsega kirurške postopke, ki obravnavajo mehka tkiva in alveolno kost ob zobeh ali zobnih implantatih. Postopki mukogingivalne kirurgije so včasih potrebni zaradi izboljšanja funkcije, včasih zaradi izboljšanja estetike, največkrat pa zaradi obojega hkrati. Gre za manjše, nikakor pa ne nepomembne kirurške postopke, praktično vse izvedljive v lokalni anesteziji.

Prikazali bomo nekaj postopkov, kjer je potreben interdisciplinarni pristop.


Preberi celoten članek